Poklic ribiča je danes vse prej kot zavidljiv. Na morju le še poredko opazimo majhne ribiške barke, ribiči pa se s svojim poklicem težko preživljajo. Vzroke ne gre iskati le v gospodarski preusmeritvi v komercializem, temveč tudi v vse bolj izpraznjenih morjih.
Komercialni ribolov je vse od 60-ih let 20. stoletja nezadržno naraščal. V 90-ih letih je ulov znašal že okoli 100 milijonov ton na leto, v zadnjih desetletjih pa smo priča velikemu upadu. Po ocenah organizacije za hrano in kmetijstvo združenih narodov - FAO (Food and Agriculture Organization of the United Nations) je 75% svetovnih ribolovnih območij polno ali celo preveč izkoriščenih.
Evropska ribiška flota šteje skoraj 100.000 plovil ter za Kitajsko in Perujem predstavlja 3. največjo svetovno floto. Nam najbližja Mediteranska flota predstavlja kar 46% ribiške flote EU, vendar njen ulov predstavlja le 8% (500.000 ton na leto) ulova EU. To dejstvo potrjuje ugotovitev evropske okoljske agencije (EEA), da je večina ribjih zalog komercialnega pomena v evropskih vodah izven varnih bioloških mej.
Prekomerni ribolov nima le očitnih negativnih vplivov na ribje zaloge temveč tudi na morski ekosistem. V močno izkoriščenih morjih pride do znižanja biodiverzitete, zmanjšanja produkcije naravnih virov, upada povprečne trofične stopnje, povečanega nenamernega ulova ter večjega vpliva na antropogeno spreminjanje habitata.
V zakone je zato potrebno uvesti ekosistemsko komponento, ki bi omogočala smotrno rabo naravnih virov brez večjih degradacijskih učinkov. Dovolj objektivne in izmerljive parametre za ekosistemsko upravljanje je zelo težko določiti, posebno zaradi specifičnosti posameznih ekosistemov. Dobro je potrebno poznati značilnosti vrst ter njihove potrebe, interakcije med vrstami, njihov habitat ter nosilnost okolja.
Na žalost teh informacij primanjkuje, saj za veliko število vrst ni niti dovolj zanesljivih ocen o njihovem številu. Problem prekomernega ribolova izvira iz sistematičnega prelova in uničujočih praks lova, kljub že obstoječim priporočilom. Tako imenovano ribarjenje navzdol po prehranjevalni verigi (fishing down the food chain) je privedlo do strmih upadov ekonomsko pomembnih zalog, posledično pa tudi do sprememb v drugih vrstah. Ko močno upade ciljna populacija, se lov enostavno preusmeri na naslednjo ekonomsko pomembno vrsto.
Ena najpomembnejših komercialnih ribjih vrst je modroplavuti tun, po katerem je še danes veliko povpraševanje. Gre za veliko pelagično vrsto, ki je pri vrhu prehranjevalne verige in zraste tudi do 3 metrov. Zaradi drastičnega upada populacije, modroplavuti tun danes spada po kriterijih IUCN-ovega rdečega seznama med kritično ogrožene vrste. Večina ulovljenih tunov danes še ne doseže spolne dozorelosti.
Nedavni projekt Oceane (mednarodna organizacija za zaščito morij) MarViva je v letu 2008 na podlagi vzorčenja ličink pokazal, da so območja v Mediteranu (JZ Malte, J Tirensko morje, Egejsko morje) ključna drstitvena območja te migracijske vrste. Zato bi bilo potrebno vzpostaviti stroga zavarovana območja, ki bi pripomogla k ohranitvi te vrste.
Velik problem komercialnega ribolova je tudi neselektivnost ter nenameren ulov. V Mediteranu se vsako leto zavrže med 13.000 – 22.000 ton ulova oziroma 12%, ki ga predstavljajo tako imenovane nezaželene vrste. Zaradi nenamernega ulova vsako leto umre na tisoče delfinov, želv, morskih psov ter drugih ogroženih vrst.
Največjo grožnjo tega ulova predstavljajo predvsem »viseče mreže« (drift-nets). Gre za več kilometrov dolge mreže, ki lebdijo na odprtem morju. Prav zaradi nenamernega ulova je od leta 2002 uporaba visečih mrež daljših od 2,5 km v Evropski uniji povsem prepovedana, posamezne resolucije in prepovedi so bile sicer na različnih ravneh in v okviru različnih organizacij sprejete že veliko prej.
Komercialni ribolov je vse od 60-ih let 20. stoletja nezadržno naraščal. V 90-ih letih je ulov znašal že okoli 100 milijonov ton na leto, v zadnjih desetletjih pa smo priča velikemu upadu. Po ocenah organizacije za hrano in kmetijstvo združenih narodov - FAO (Food and Agriculture Organization of the United Nations) je 75% svetovnih ribolovnih območij polno ali celo preveč izkoriščenih.
Evropska ribiška flota šteje skoraj 100.000 plovil ter za Kitajsko in Perujem predstavlja 3. največjo svetovno floto. Nam najbližja Mediteranska flota predstavlja kar 46% ribiške flote EU, vendar njen ulov predstavlja le 8% (500.000 ton na leto) ulova EU. To dejstvo potrjuje ugotovitev evropske okoljske agencije (EEA), da je večina ribjih zalog komercialnega pomena v evropskih vodah izven varnih bioloških mej.
Prekomerni ribolov nima le očitnih negativnih vplivov na ribje zaloge temveč tudi na morski ekosistem. V močno izkoriščenih morjih pride do znižanja biodiverzitete, zmanjšanja produkcije naravnih virov, upada povprečne trofične stopnje, povečanega nenamernega ulova ter večjega vpliva na antropogeno spreminjanje habitata.
V zakone je zato potrebno uvesti ekosistemsko komponento, ki bi omogočala smotrno rabo naravnih virov brez večjih degradacijskih učinkov. Dovolj objektivne in izmerljive parametre za ekosistemsko upravljanje je zelo težko določiti, posebno zaradi specifičnosti posameznih ekosistemov. Dobro je potrebno poznati značilnosti vrst ter njihove potrebe, interakcije med vrstami, njihov habitat ter nosilnost okolja.
Na žalost teh informacij primanjkuje, saj za veliko število vrst ni niti dovolj zanesljivih ocen o njihovem številu. Problem prekomernega ribolova izvira iz sistematičnega prelova in uničujočih praks lova, kljub že obstoječim priporočilom. Tako imenovano ribarjenje navzdol po prehranjevalni verigi (fishing down the food chain) je privedlo do strmih upadov ekonomsko pomembnih zalog, posledično pa tudi do sprememb v drugih vrstah. Ko močno upade ciljna populacija, se lov enostavno preusmeri na naslednjo ekonomsko pomembno vrsto.
Ena najpomembnejših komercialnih ribjih vrst je modroplavuti tun, po katerem je še danes veliko povpraševanje. Gre za veliko pelagično vrsto, ki je pri vrhu prehranjevalne verige in zraste tudi do 3 metrov. Zaradi drastičnega upada populacije, modroplavuti tun danes spada po kriterijih IUCN-ovega rdečega seznama med kritično ogrožene vrste. Večina ulovljenih tunov danes še ne doseže spolne dozorelosti.
Nedavni projekt Oceane (mednarodna organizacija za zaščito morij) MarViva je v letu 2008 na podlagi vzorčenja ličink pokazal, da so območja v Mediteranu (JZ Malte, J Tirensko morje, Egejsko morje) ključna drstitvena območja te migracijske vrste. Zato bi bilo potrebno vzpostaviti stroga zavarovana območja, ki bi pripomogla k ohranitvi te vrste.
Velik problem komercialnega ribolova je tudi neselektivnost ter nenameren ulov. V Mediteranu se vsako leto zavrže med 13.000 – 22.000 ton ulova oziroma 12%, ki ga predstavljajo tako imenovane nezaželene vrste. Zaradi nenamernega ulova vsako leto umre na tisoče delfinov, želv, morskih psov ter drugih ogroženih vrst.
Največjo grožnjo tega ulova predstavljajo predvsem »viseče mreže« (drift-nets). Gre za več kilometrov dolge mreže, ki lebdijo na odprtem morju. Prav zaradi nenamernega ulova je od leta 2002 uporaba visečih mrež daljših od 2,5 km v Evropski uniji povsem prepovedana, posamezne resolucije in prepovedi so bile sicer na različnih ravneh in v okviru različnih organizacij sprejete že veliko prej.
Kljub temu se nelegalni lov s temi mrežami nadaljuje. Nedavno je novinarka Sabrina Giannini na osnovi lastnega raziskovanja na to temo javno izpostavila problem nelegalnega lova in prekomernega ribolova v Italiji, za kar je prejela častno nagrado »Cetacean Conservation Star« (Zvezda varstva kitov in delfinov). Prizadevanja za ohranjanje narave in živali ne prinašajo zgolj osebnostnega zadovoljstva, marveč so cenjena tudi v strokovni mednarodni javnosti.
No comments:
Post a Comment