No ja, epilog te zgodbe je ta, da pravega epiloga sploh ni. Kit grbavec (Megaptera novaeangliae), ki se je v vodah pred Piranom zadrževal od februarja do aprila 2009, je bil nazadnje opažen 21. aprila 2009. Nihče ne ve, kam je odplaval (ni bil opažen nikjer drugje v Jadranu) in ali bo z njim vse v redu, toda vsi iskreno upamo, da se je varno vrnil v širne vode Atlantika, kamor »po vseh pravilih« tudi spada. To je bil prvi uradni in dokumentirani primer te vrste v Sloveniji, drugi v Jadranskem morju in 14. v Sredozemlju.
Strokovnjaki društva Morigenos ter Morske biološke postaje Piran so o tem nenavadnem dogodku v mednarodni strokovni reviji Annales nedavno objavili znanstveni prispevek z naslovom »New record of the humpback whale (Megaptera novaeangliae) in the Adriatic Sea« oz. »Novo opažanje kita grbavca (Megaptera novaeangliae) v Jadranskem morju«.
Kaj torej zaenkrat vemo o kitu grbavcu v slovenskem morju?
Člani društva Morigenos smo v preteklosti že sodelovali v projektih preučevanja kitov grbavcev drugod po svetu (npr. v Južni Afriki), zato smo na tem področju že imeli precej znanja in izkušenj. Ker smo kita pozorno spremljali v času njegove prisotnosti v našem morju in o njem zbrali kar velik kup podatkov (kita smo fotografirali za identifikacijo, merili smo intervale njegovih potopov, opazovali in beležili njegovo vedenje,...), lahko naredimo nekaj osnovnih sklepov. Šlo je za mladega odraslega samca, ki je bil verjetno na pragu spolne zrelosti. To, da je bil sam, za kite grbavce ni nič nenavadnega, saj pogosto plavajo sami. Glede na njegovo vedenje, dolžino potopov in telesno stanje je bil kit zdrav in v normalnem stanju, brez znakov bolezni ali težav. Njegovo vedenje ni odstopalo od normalnega. Čeprav nimamo trdnih dokazov, po nekaterih vzorcih vedenja sklepamo, da se je kit pri nas hranil. V prid tej hipotezi je tudi dejstvo, da so se v tistem času na območju slovenskega morja zadrževale velike jate rib, ki so sicer najpogostejša hrana kitov grbavcev v severnem Atlantiku. Verjetno je bil to tudi razlog, da se je ta žival pojavila v severnem Jadranu. V sodelovanju s kolegi iz ZDA smo fotografije kitove repne plavuti (ki se uporabljajo za prepoznavanje posameznih osebkov) primerjali z mednarodnim Katalogom kitov grbavcev v severnem Atlantiku in ugotovili, da ta kit še ni bil zabeležen v mednarodni fotografski bazi podatkov. »Našega« kita so tako uvrstili v katalog in mu dali njegovo lastno identifikacijsko kodo.
V času kitove prisotnosti smo Ministrstvu za okolje in prostor predlagali sprejetje nekaterih pravil in smernic za opazovanje kita. Zelo smo veseli, da se je Ministrstvo hitro odzvalo in na svoji spletni strani objavilo omenjena pravila.
Fotografije kita si lahko ogledate tukaj.
Strokovnjaki društva Morigenos ter Morske biološke postaje Piran so o tem nenavadnem dogodku v mednarodni strokovni reviji Annales nedavno objavili znanstveni prispevek z naslovom »New record of the humpback whale (Megaptera novaeangliae) in the Adriatic Sea« oz. »Novo opažanje kita grbavca (Megaptera novaeangliae) v Jadranskem morju«.
Kaj torej zaenkrat vemo o kitu grbavcu v slovenskem morju?
Člani društva Morigenos smo v preteklosti že sodelovali v projektih preučevanja kitov grbavcev drugod po svetu (npr. v Južni Afriki), zato smo na tem področju že imeli precej znanja in izkušenj. Ker smo kita pozorno spremljali v času njegove prisotnosti v našem morju in o njem zbrali kar velik kup podatkov (kita smo fotografirali za identifikacijo, merili smo intervale njegovih potopov, opazovali in beležili njegovo vedenje,...), lahko naredimo nekaj osnovnih sklepov. Šlo je za mladega odraslega samca, ki je bil verjetno na pragu spolne zrelosti. To, da je bil sam, za kite grbavce ni nič nenavadnega, saj pogosto plavajo sami. Glede na njegovo vedenje, dolžino potopov in telesno stanje je bil kit zdrav in v normalnem stanju, brez znakov bolezni ali težav. Njegovo vedenje ni odstopalo od normalnega. Čeprav nimamo trdnih dokazov, po nekaterih vzorcih vedenja sklepamo, da se je kit pri nas hranil. V prid tej hipotezi je tudi dejstvo, da so se v tistem času na območju slovenskega morja zadrževale velike jate rib, ki so sicer najpogostejša hrana kitov grbavcev v severnem Atlantiku. Verjetno je bil to tudi razlog, da se je ta žival pojavila v severnem Jadranu. V sodelovanju s kolegi iz ZDA smo fotografije kitove repne plavuti (ki se uporabljajo za prepoznavanje posameznih osebkov) primerjali z mednarodnim Katalogom kitov grbavcev v severnem Atlantiku in ugotovili, da ta kit še ni bil zabeležen v mednarodni fotografski bazi podatkov. »Našega« kita so tako uvrstili v katalog in mu dali njegovo lastno identifikacijsko kodo.
V času kitove prisotnosti smo Ministrstvu za okolje in prostor predlagali sprejetje nekaterih pravil in smernic za opazovanje kita. Zelo smo veseli, da se je Ministrstvo hitro odzvalo in na svoji spletni strani objavilo omenjena pravila.
Fotografije kita si lahko ogledate tukaj.
Za ogled znanstvenega prispevka kliknite na spodnjo povezavo:
